Zakaj znanost?

prof. dr. Richard Frackowiak

professor emeritus, University College London, ZK

Sašo Dolenc

Znanost predstavlja eno izmed najpomembnejših oblik sodelovanja med ljudmi, ki jih je do sedaj uspelo iznajti človeštvu. Omogoča učinkovito vrednotenje idej, ki ne temelji na zaupanju avtoritetam, ampak na izmenjavi argumentov. Znanost temelji na vrednotenju idej neodvisno od tega, kdo jih izreka. Naj bo avtor nove ideje slaven učenjak ali študent začetnik je povsem nepomembno. Pomemben je le argument oziroma dokaz, ki ga nekdo poda. Čeprav zna znanost zelo učinkovito vrednotiti ideje, pa iz narave njenega delovanja sledi, da avtomatsko ne proizvede tudi urejenega sistematičnega in razumljivega sistema znanja. Rezultat znanosti je množica poročil o izvedenih raziskavah in novih teorijah, ki si lahko medsebojno začasno tudi nasprotujejo. Da so rezultati znanosti za ljudi in družbo resnično uporabni, je treba neprestano skrbeti tudi za sintezo raziskovalnih poročil v urejeno in pregledno celoto.
Oblikovanje in neprestano posodabljanje takšnih sintez oziroma sistematičnih in razumljivih prikazov znanja je pomemben del same znanosti, na katerega se pogosto pozablja. Zato so knjige, sestavki in spletne strani, ki poskrbijo za jasno in pregledno sintezo novih znanstvenih rezultatov izjemno pomembni. Močno pozdravljam ustanovitev nove spletne strani, ki bo v slovenskem jeziku skrbela za sistematičen in razumljiv prikaz znanja o delovanju možganov.

prof. dr. Igor Švab

specialist splošne medicine, dekan Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani

V skrbi za zdravje človeka je znanost najpomembnejše orodje, ki jo ima zdravnik na voljo. Zavezanost znanosti je temeljna vrednota zdravnika. Pri delu se pogosto soočimo s spoznanjem, da so naše možnosti omejene in da bolniku ne moremo ponuditi tistega, kar bi potreboval. Ko pridemo do meja svojega znanja, je pomembno, da ostanemo skromni in pogumni ter da to sebi in bolniku priznamo. Če tega ne naredimo, nam preti resna nevarnost, da naše delo postane šarlatanstvo, pa če tudi z dobrimi nameni.

izr. prof. dr. Saša Novak

Institut “Jožef Stefan” in Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana

Do znanosti na splošno gojim globoko spoštovanje. Precej slabo pa sprejemam zdravstvene, prehranske, okoljske in druge trditve, ki so nastale mimo znanstvene metodologije. Današnji svet jih poln.

Zakaj znanost? Ker sistematično opazuje, meri in primerja, svet in življenje spoznava z majhnimi, a gotovimi, koraki. Postavlja drzne hipoteze, a se pri njih ne ustavi, temveč jih poskuša na različne načine potrditi ali ovreči. Postavlja teorije, a jih ne razume kot edino in dokončno resnico. Išče v različnih smereh, hodi po različnih in pogosto zelo dolgih poteh. Čeprav velikokrat kaže, da so odgovori pravi in dokončni, dvomi, opazuje in raziskuje dalje, dopolnjuje in popravlja.

Mnogi živijo v veri, da je znanost nepotrebna in da je sama sebi namen. Da so znanstveni laboratoriji dragi peskovniki za igranje znanstvenikov. Da zadoščajo izkušnje iz daljne in bližnje preteklosti, trdo delo pridnih rok in dobra volja. Da so tehnične novotarije, ki jih dnevno srečujemo na vseh korakih, plod temeljitega razmisleka in dobre ideje. Kot nekoč, ko je mislec sedel pod drevesom ali pod vedrim nočnim nebom in se domislil. Da tehnološki napredek tako ali tako drvi prehitro in v nesmiselno smer. Priznam, slednje se zazdi včasih tudi meni.

A v resnici se čas brez znanosti ustavi. Zasanjam … Nekega dne se upeha baterija v telefonu. Pomislim: pa kaj potem?! Kupim nov telefon, enak prejšnjemu. Telefoni so tako ali tako že preveč pametni! Tudi računalniški programi mi čisto zadoščajo, zdi se, da ni nobene resne potrebe po čem novem. Znosna se zdi tudi trenutna hitrost prenosa podatkov. To je v dometu bežnega razmišljanja o produktih znanosti, med tem, ko zrem v ekran. Z zamudo priplava še misel na avtomobile, ki še naprej kurijo dizel, bencin in elektriko iz termoelektrarn in na večno pričakovanje čistejše energije. In potem še na izpuh iz bližnje tovarne, ki na enak način proizvaja enake izdelke. Potem me sanje odnesejo v dolgo čakalnico. Ne morem spregledati oči, v katerih ugaša upanje.

Znanost ne more rešiti vseh ugank sveta, ozdraviti vseh bolezni in izpolniti vseh naših želja. Je »le« motor napredka, ki nas je pripeljal do tu, kjer smo danes, in nas bo peljal naprej, kamor ga bomo usmerili.

prof. dr. Matjaž Perc

“Kako se pravilno razstrupiti?”, “Pomlajevanje s koencimom Q10”, “Skrivnost zdravja je v odnosu”, “Probiotična terapija zahteva svoj čas” — avtorji, po vrsti, so J.K., sponzoriran prispevek, zdravilec Peter, in N.N.. Med omenjenimi prispevki na spletu pogosto najdemo še recept za špinačno rulado z lososom, pet nasvetov kako popestriti življenje med rjuhami in podobno branje. V poplavi podatkov povprečni uporabnik interneta težko ugotovi kaj je res in kaj ni. Kaj je propaganda, kaj je dobronameren, a napačen nasvet, in kaj je samo natolcevanje nekoga, ki se je za eno popoldne prelevil v vseveda o antioksidantih. Vsi smo dovzetni za lepe obljube, še toliko bolj, ko nam zdravje ne služi. Žal pa je bližnjic v življenju zelo malo, in do zdravja jih verjetno sploh ni. Resnica je bistveno bolj zapletena in hladna. Pogosto je ne maramo slišati.

Zakaj torej znanost? Pogosto beremo o pomenu znanosti za gospodarstvo in industrijo. In o pomembnosti in uporabnosti znanstvenih rezultatov. Toda to je v resnici samo majhen del dejanskega pomena znanosti. Levji delež pomena znanosti je v dejstvu, da znanost preprosto skrbi za znanje. Skrbi za aktualizacijo izobraževalnih vsebin v celotni vertikali izobraževalnega sistema, začenši z doktorskimi programi, in skozi čas vse nižje, tako do osnove šole. Osnovna šola danes ni enaka kot je bila pred 20 leti in čez 20 let ne bo enaka kot je danes. Brez znanosti ljudje prepogosto verjamejo, da jih koencim Q10 pomlajuje, da prašek ta in oni razstruplja telo, in da probiotična terapija zares deluje šele po letih uživanja dotičnega probiotičnega izdelka. Živela torej znanost, naj še dalje utira potresnici in naj nas brani pred zavajanjem in neresnicami.

Janez Stare

Ker neresnice najdejo več prostora v praznih glavah.
Čudežna zdravila so res čudežna, saj je čudež, če koga pozdravijo.
Edina resnica o nepreverjenih zdravilih je ta, da njihovi proizvajalci preverjeno dobro zaslužijo.

prof. dr. David Stopar

Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta

Zakaj znanost, je dobro vprašanje. Podvprašanje, ki sledi, je: kakšna znanost, saj je žal tudi v tistem, kar se deklarira kot znanost, veliko psevdoznanosti.

Dobra znanost odkriva nezano, ko to postane znano, za znanost ni več zanimivo. Pase to le redkokdaj v celoti posreči. Največ kar lahko damo je verjetnost in ta praviloma nikoli ni 1. Zato ohranjamo kritično distanco in ustrezno mero dvoma, ki lahko preprečuje tragedije. Ne zadovoljimo se z enim poskusom, dva sta premalo, brez ustrezne kontrole interpretacija rezultatov ni možna, brez ocene za merilno negotovost je rezultat ničen. Dovoli si, da se pri tem tudi zmoti. Slovenski izraz znanost se mi sicer zdi napačen. Znanost se ne ukvarja z znanim, ves čas gleda neznano in ga skuša razsvetliti. V latinskem originalu scindere pomeni rezati, razcepiti.

Pri osebni izkušnji vsega tega ni. Osebna izkušnja je 100 % osebna, je pogosto pokvarjena, ker je človek po naravi negotov samoprevarant. Da lahko funkcionira, mora ostati konzistenten, prehitro posplošuje in pozablja, da nima neposrednega dvojnika, kjer bi napoj ali zdravilna metoda lahko enako delovala. Paradoksalno je osebna izkušnja neuporabna, dokler se ne posploši. Zato mora svojo osebno izkušnjo čimvečkrat prodati, ker ga to potrjuje. Osebna izkušnja je lahko prenosljiva tudi na druge in lahko deluje, vendar je tveganje veliko, ker tako zlahka vara in se samoprevara. Kot je rekel Abraham Lincoln: “You can fool all the people some of the time, and some of the people all the time, but you cannot fool all the people all the time.”

Po mojih izkušnjah je težko prepričati prepričane. Gost v restavraciji ima bananane v ušesih. Pristopi vodja strežbe in ogovori človeka: “Banane imate v ušesih.” Človek mu odgovori: “Kaj?” Vodja strežbe ponovi: “Banane imate v ušesih.” Gost: “Kaj je? Kaj pravite?” “Banane imate v ušesih”, zavpije vodja strežbe. Gost mu odgovori: “Govorite glasneje, ker vas ne šlišim, v ušesih imam banane.”

Barbara Vencelj

profesorica na Gimnaziji Bežigrad

Rada imam znanost, ker se trudi iskati resnico. Še posebno blizu mi je naravoslovna znanost, ki postavlja vprašanja Naravi in prisluškuje njenim odgovorom.

Menim, da je znanost odgovor na človekovo radovednost, željo po razumeti, željo po napovedovati, po ustvarjati… Vse to je začinjeno z željo, da bi njeni izsledki, produkti pomagali človeku živeti izpolnjeno, zadovoljno.

Vprašanje, zakaj znanost, je pravzaprav precej težko. Da se ne izgubim v labirintih njenega utemeljevanja, le še kratek odgovor na, zakaj učim kemijo, zakaj sem ter tja pridem v šolo kakšno uro prej ali ostanem v šoli do večera, ker z mladimi “debatiramo naravoslovno znanost” ali pa si v laboratoriju privoščimo kakšen poskus, morda na kakšen pomladni dan pripravimo sladoled s tekočim dušikom. Odgovor na to vprašanje je preprost, to ustvarja radost v mojem srcu.

Katarina

5. razred OŠ

Zakaj znanost? Nastala je zato, da imamo znanje. Namen znanstvenikovega dela je, da nekaj razišče, od tega dobimo znanje vsi.

Andrej

7. razred OŠ

Zakaj znanost? Za dobrosrčnost, pomoč in veselje mladih možganov.

Matjaž Vencelj

Inštitut “Jožef Stefan”

Znanost vidim kot eleganten način, kako naravo povprašati po resnici. Ker sem radoveden in se rad igram, v tem pač uživam. Pa še malo bolj predrzna misel: metoda znanosti je nemara edini človeški protokol mišljenja, ki bi bil verjetno enak tudi v morebitnih drugih radovednih civilizacijah, četudi bi ne imele nikoli stika z ljudmi z Zemlje.

prof. dr. David L. Katz

ustanovni direktor Centra za raziskovanje preventive Yale-Griffin Univerze Yale, bivši predsednik Ameriškega kolidža zdravega načina življenja, ustanovitelj Pobude za pravo zdravje